Pa dober tek!

O bosem maratonu bi se dalo marsikaj povedat in napisat. Pa mi ta trenutek ne paše. Je bilo že veliko napisanega, povedanega…Sem si pa končno upal to tudi narediti. Veliko vprašanj, ki sem jih odgovarjal sproti (sebi in ostalim) in veliko strahov, ki sem se jim zoperstavljal. Šlo je, precej laže, kot sem si predstavljal…

Vprašanje vseh vprašanj, ki ga slišim znova in znova: Zakaj bos? Odgovor je preprost: Ker lahko.

Mobilno je moderno. Pravzaprav je že mimo tega, je integralno. In meni je všeč, da je priročno in uporabno. Navsezadnje se kadarkoli lahko tudi izklopim, če mi paše.

Kul

U en noč…

a jh uhka 1010? lahko pa odštevamo skupaj…

12, 11…

hehe, se vidmo

Skoraj težko verjamem, ko slišim, da se maratonov lahko nasitiš. Verjamem pa, da ti lahko postanejo rutina, dokler te enkrat neprijetno ne presneti, zašvasa, uniči…In spet si ponižen, vernik in za nekaj časa previden. Čeprav taki maratonci niso pravi maratonci. Nabiranje maratonov za zbirko ali kot skalpe na svojo steno je traparija. Cilj je v tem primeru daleč od tega, kar naj bi maraton bil. Vsaj iskanje samega sebe, če drugega ne…

Na zadnjem maratonu v Radenci sem spet imel enega od razsvetljenj. No, bolj rečeno, eno od globjih samospraševanj. Zakaj sem tam, zakaj mi je tega treba, komu sploh rabim kaj dokazovat, saj sem sebi že veliko in to bi moralo zadoščati. Pa vendar, preblisk, eden tistih momentov, ko morala nekoliko zraste, ko se telo za kratek čas še odzove in ko vse zgleda bolje, kot je: maraton je tam zaradi mene ravno toliko, kot sem jaz zaradi njega. Vse je moja odločitev, in če je ne bi bilo, tudi maratona ne bi bilo.

Maraton zasluži spoštovanje. Vsakič in vsakič znova. Zasluži nervozne večere, adrenalinska jutra in večne dvome. Če ne spoštuješ maratona, ne spoštuješ sebe - sebe, ki si se odločil in ga določil. Kaj ti potem sploh ostane?

Dvema maratonoma v enem mesecu v dveh evropskih prestolnicah ob rob:

Nedvomno je privlačno sodelovat na prireditvi, ki s 30, 40 tisoč glavo množico okupira velemesto za cel dan. Še posebej, če gre za prestolnico stila Pariz ali Dunaj. Lahkotna francoska nonšalanca na eni in na drugi strani bolj aristokratska avtstrijska konzervativnost dasta prireditvi kot je maraton svojevrsten pečat. Vseeno pa imata precej več skupnega: profesionalno organizacijo, zahtevno logistiko in svetovljanski nazor. Kajpak, kjer je veliko ljudi je veliko smeti. In pogled na špalir tekačev, ki ob vsakem parku zaliva negovane zelenice tudi ni v ponos visokomodnemu Parizu ali visokokulturnemu Dunaju. Pa vendar, kot vse ostalo, tudi te stvari brez težav vsi vzamejo v zakup…

Mesto zadiha s tekači, mesto je za en dan maratonsko in vsi se radi pohvalijo s tem. Mogoče najboljši primer je (tudi aprilski) maraton v Bostonu, ki je že tradicionalno organiziran v ponedeljek. Mesto zastane, ceste se zaprejo, šole imajo frej dan, maraton je zakon. Zadeva je spektakularna, malokdo se pritožuje, da prireditev posega v njegov življenski prostor. To čutijo tudi tekači, zato se trumoma vračajo.

Potegniti vzporednice s Slovenijo? Bržkone bo kdo rekel, da smo premajhni in nezanimivi, da bi v isti sapi lahko omenjali slovensko tekaško ponudbo. Pa vendar, si predstavljate, da bi bil Ljubljanski maraton v ponedeljek? Da bi zaprli celotno mesto in maraton speljali v enem krogu? Da smo tekači najprej v gosteh v mestu, šele potem ovira, varnostni problem in situacija, ki jo je treba čimbolj zbirokratizirati?!

Zlajnano kot se sliši, pa kljub temu: vse je najprej v glavah, še predvsem manjvrednostni kompleksi.

Evolucija se v svojem pomenu največkrat tolmači kot precej dolgo, včasih že neznosno razvlečeno obdobje, ko se neka lastnost živega bitja uveljavi ali pa izgine, se modificira ali odmre. Težki milijoni let, da so prašičem zrasli rilci ali pa konjem kopita…Pa očitno ni zmeraj tako. Vse skupaj se lahko zgodi presneto hitro, v drobcu vesoljskega časa ali v par desetletjih zemeljskega. Naj ponazorim s primerom.

Če bi se lahko vrnili v čase naših dedkov, ali pa samo v čase, ko so se naši starši še igrali po poljih in travnikih (dobr no, tolk delč pa spet ni no ), bi ugotovili, da se takratni svet in danajšnji praktično ne moreta primerjat. Saj je vse drugače! Hm, kaj sem že hotu povedat?? Res je, v zadnjih 50 letih se vsa mašinerija razvija s svetlobno hitrostjo, avtomobili gredo po luftu, sintetiziramo pa lahko že vse, še občutek samozadostnosti. Ampak človk se v svojem bistvu ni kej dost spremenil. Še zmeraj spi, je, komunicira, čustvuje, opravlja, dela (tle bi se dal diskutirat), živi.

Še zmeraj hodi. In še zmeraj teče. Celo vedno več.

Kajpak, zadnja leta je popularno biti tudi osveščen. Pa nisem tega mislil sarkastično, pač pa je znano dejstvo, da je za sonaravno življenje potrebno paziti na okolje, ker je to tisto, ki ti daje hrano, vodo, zrak…Manj avtomobilov, manj krzna, manj trošenja energije. Kako biti čimbolj v stiku z naravo? Kako biti naraven? Odgovor je praktično ves čas pred našimi nosovi. Bolje rečeno, pred nogami.

Da povežem prvo misel o naših prednikih in naslednjo o gibanju. Seveda je slednje zdravo, po nuji so ga prakticirali tudi prvo omenjeni. Ni dileme, da je tekanje zdravo, da podaljšuje življenje in je naravno. Vendar se moderna rekreacija z naravno, pragibalno, vsaj v eni podorbnosti ne more primerjati. Uganete v kateri? Poglejte si npr. Kekca (lih zadnjič sem ga mimogrede pošpegal), kako se je podil po hribih in grapah. Ja, ni imel sončnih špegel, bil je brez coolmax perila, nobenih gelov s sabo in nobenih garminov. Pa bil je brez copat.

Kljub vsemu, kar naj bi vračalo nazaj k naravi sodobnega, preobremenjenega človeka se še vedno zdi, da je tekanje naokrog bos nesprejemljivo za večino naprednosvetskega življa. Je to strah pred bolečino, poškodbo, pred pogledi? Najbrž vse troje pa še kaj zraven. Mogoče je bosonogo tekanje še malo preveč primitivno, preveč pra-naravno, da bi bilo splošno sprejeto. Mišljenje pa se počasi spreminja. Čez lužo že nekaj let prakticirajo bosonogo življenje in tudi bosonogi tek. Začudenim pogledom in zmajevanjem z glavo tudi tam še ne morejo povsem uiti, jih pa vsaj ne zapirajo več v norišnice…

Rad tečem bos. Res, da včasih še pretiravam, ker ne znam preceniti svojih sposobnosti, ker še nimam dobolj izkušenj. Tako kot zadnjič v Sežani, ko sem zajeten del podplatov pustil na italijanskih cestah. Pa vendar, ko se zacelim in ko se otopli, bom spet zunaj. Ne vsak dan in ne vsakič. Ampak vsaj tuintam, ko bom hotel bit v stiku s podlago. Boljšega načina ne poznam. Če je lep kos zgodovine bilo to nekaj samoumevnega (vprašte svoje tastare), je najbrž dobro. Morate poskusit. Vsaj enkrat. Ker ni vse v podplatih…tukaj pa že veste, kaj sem hotel napisat Se vidmo.

Ritual začetka leta, ko so vse možnosti še odprte in je koledar dogodkov še prazen…pa je treba takoj začet polnit vikende in dneve, od zime do zime, pa čez poletje, da na pomlad in jesen ne pozabim.

Ujetnik navade sem, pomislim. Zakaj vraga vsako jesen še rinem v Ljubljano na maraton, zakaj nikoli ne izpustim pomladanskih Radencev, ali pa hribovskega SAMa? Zakaj si kakšen vikend ne omislim raje poležavanja v senci ali pa kolesarjenja po kakšnem brezpotju, namesto, da se drenjam z ostalo čredo, najprej do štarta, potem do cilja, do okrepčevalnice in do avta, po možnosti še uničen in naveličan…

Apliciram na ostale rituale letnega ciklusa. Zakaj grem večkrat v isto gostilno na pir, zakaj večkrat pogledam isti film, zakaj mi enak šnicl tekne vsakič znova, zakaj rad vsakič znova pridem domov? Najbrž mi ugaja in tako zadovoljujem svoje potrebe po pretakanju serotonina direkt v možgansko skorjo. Všeč mi je, uživam in se vedno znova v istem okolju in situaciji spet na novo in sveže zabavam…

V svojem bistvu sem torej navlečen na užitke (eh, meso je šibko)…Jp, uživač tudi v maratonu pri 30 stopinjah, kasnejšem kozlanju in preštevanju krčev v mečih. Navsezadnje je v tem le nekaj ekskluzive.

če pa s` ?

Prešeren, Kranj, Vrba, 28+

Vitezi, itak, pa še nekaj podpornih članov, tek, …

Zdele gledam hribe. Pa sem miren, malo omamljen, vsekakor ne prisiljen. Fotk nimamo kej dost. Pa kdo jih rabi? OK, ključne besede: Kranj, Vrba, pivo iz gajbe, ajmoht, žganci z ocvirki, nove face, pa veliko naključnih mimohodečih, večinoma prestarih, vseeno razumevajočih..

Ko brez miru…?

Radi imamo novo kri. Radi imamo prišleke, posebej še tiste, ki jim je Viteška misel domača. Klavdij in Renata, dobrodošla, naša sta! Kruši, bolje zlorabiti tvoje bivališče si ne predstavljam! Dobrodošla med nami, ti in Mateja!

Se vam zdi, da je nacionalni praznik tekaško že pokrit? Pomislite dvakrat! Vitezi smo tu, tukaj in zdaj… Pokril smo vse možne trase, vse možne okrepčevalnice (sledil smo zajčku, lisički in medvedku, pa nismo jedl norih gob, kne, maxximalni ) Na tem mestu bi se spodobilo, da pozdravimo še fante in dekleta iz kranjske zgodbe, znance iz tekaškega foruma, tržiške strele in ostale, ki jim je pogrebščina za najbolj slavnim slovenskim Franceljnem tudi športni dogodek. Pri Flisu je bil zadetek v polno (FranciP, Irena in Mojca - kapo dol!).

Praznik ni samo izgovor, je dogodek. Naslednje leto smo tam. Začeli smo skromno, ampak skromnost je bila lepa čednost v Prešernovih časih. Danes smo tu. In skromnosti ne rabimo več… Zakaj se ne bi združili, naredli nekaj skupaj, ko združeni gorenjski tekači? Trmasti so začetniki, TFjevci so se pridružili, Vitezi smo itak povsod zraven, tržiške strele tudi, torej, kaj se čaka?

V glavnem, zgodnje spomladanski tek in konec koncev tudi pohod, prijetno s koristnim, torej… kr nekej, analiza spet kot mora bit, zato…

Prjatli, imejo se fajn!