Pa dober tek!

V glavi sem že imel preblisk za tokratni blog, en maratonsko obarvan zapis, kajpak. Pa tokrat ne bom težil s tem - ko sem zadnjič stal v vrsti na pošti me je prešinilo, da imam veliko boljšo temo za pisanje. In zakaj se vi ne smejete več?

Bržkone imamo precejšnjo srečo, da živimo v delu sveta, ki je ima vsega dovolj na razpolago. Naravnih virov, socialnih dobrin, ekonomskih agregatov in možnosti. Pa vendar se mi vsak dan znova zdi, ko gledam okrog sebe in poslušam celu kup mnenj - da nam je slabo in hudo. Da je ekonomsko stanje obupno, da ni priložnosti, da bo samo še slabše. Če je treba v čakalnici pri dohtarju počakat pol ure dlje, se začne skoraj upor. Pred semaforjem se trobljenje začne že pri rumeni luči. Ustekleničena voda v lokalu mora biti ravno prave temperature, drugače jo je treba zamenjati. Sneg na cestah mora biti splužen takoj, modne kavbojke ne smejo imeti preveč šivov, internetna povezava mora biti vedno neprekinjeno na voljo…

En predlog: ko vas bo naslednjič bolelo koleno, bodite veseli - marsikdo, ki je brez nog bi z veseljem imel tudi boleče koleno. Ko boste negodovali nad parkirnimi mesti ali prasko na avtomobilu si zamislite, da lahko niti kolesa ne bi imeli..In če bo slučajno zmanjkalo vode v steklenicah, si odprite pipo - čeprav se vam ne dozdeva, ste deležni priviligirane oskrbe..
Množica stvari, ki nas obdaja in nam vsakodnevno življenje le na videz dela komplicirano, je bistveno manj pomembnih, kot si mislite. Prav gotovo niso tako resne kot si jih delate. Zato se nasmehnite, ko boste čakali v vrsti ali, ko bo šla še kaka od navidez tako pomembnih stvari po zlu.
Življenje je preveč resna stvar, da se ne bi vseskozi smejali. Smejte se, bolje ne bo nikoli

Se tudi vam zdi, da na vsakem koraku vidite tekača, tekačico, joggerja ali morda hitrohodca? Odlično, narod se je prebudil in se gibalno osvestil. Gibati se je zdravo, to je zdaj že nedvomno dokazano. Tudi zabavno je in kaj je boljšega uživat pa hkrati še skrbet za svoje zdravje.

Seveda ni ostalo samo pri tem. Tekaške prireditve, nebroj jih je, so v zadnjih letih v vseh pogledih doživele bum. Še tako zakotna tekaška dirka zbere hitro vsaj stotnijo ali več njih, ki žele tekmovati med sabo. Tekaška tekmovanja so največkrat cilj ali bolje - motivacija, ki marsikoga ohranja na cesti, dan za dnem, teden za tednom. So tudi oblika druženja in spoznavanja novih, največkrat zanimivih ljudi.

Posebna oblika tekaških prireditev, ki postaja popularna, moderna če hočete, so maratoni in vedno bolj, ultra teki. Skorajda je že nujno, da se tekač profilira in dokaže z maratonom, potrdi pa svoj status z ultro - večurno, mnogokilometrsko in naporno za duha in telo. Dosežki začetnika, ki prvič v življenju odteče svojih 10k hitro zbledijo, ko prilomastijo na sceno maratonci, ultraši in kar je še ekstremnih tekačev. Ultimativni cilj začetnika v taki druščini kmalu postanejo razdalje, ure in nova “samopreseganja”.

Ultra teki so fajn - tudi sam se poslužim kakšnega semterja. Pa vendar, ali so zdravi, brez posledic in za vsakogar? Ultrašu skorajda ne upam omenit, da je izjemna količina teka, s katero že v fazi treninga, še bolj pa na tekmi obremeni svoje telo, lahko tudi škodljiva, morda z neželenimi posledicami in poškodbami. Brž mi vsak hiti dokazovat, da je popolnoma zdrav, brez poškodb, čil in svež, da brez teka to prav gotovo ne bi bil. Še več, marsikdo ravno svojo ultraško kariero postavlja kot primer zdravega in pravega načina športanja.

Ne razumite me napak, nič nimam proti ultram. Še celo všeč so mi. Vendar pa se v celoti zavedam, da lahko z napornimi podajanji v ultra vode pridelam kakšno poškodbo, obrabo, bolezen in podobno nadlogo. Jasno mi je, da telo tudi popusti, če ga večkrat ženeš iskat skrajne meje. In s to zavestjo se podajam na cesto - z odgovornostjo do svojega telesa si priznavam, da z njim včasih delam tudi neodgovorno in da bom posledice nosil sam. Večkrat se tudi opomnim, da ne smem prehitro zapasti v obče mišljenje, ki tekmovalnost ceni preveč, včasih čez vsako mejo in da je samo ekstremni dosežek vreden omembe in priznanja. V današnjem svetu, kjer je nadvse cenjena tekmovalnost in “zmagovalna miselnost” se ta hitro zaleze tudi v prostočasne, rekreativne dejavnosti - in jih tudi kvari in jim jemlje osnovno poslanstvo.

Kako naj razumem tekača, ki je ravnokar pritekel na cilj maraton pa je razočaran - zaradi tistih par minut, sekund..? Lahko mu le čestitam in se mu priklonim - preteči maraton je velik dosežek in zmaga, ne glede na čas, ki ga za to porabiš…

Tek je užitek, sprostitev, zdravje…v glavnem, dobra stvar. Pa vendar, če je katerekoli dobre stvari preveč se ta lahko spridi in obrne v svoje nasprotje…

Dober tek želim.

Začetek avgusta je v Kataloniji precej vroče. Tistega leta je bilo tudi soparno in s pristanišča je enakomerno vel južni veter. Za Barcelono je bilo 1992 zgodovinsko leto. Gostila je olimpijske igre. Za konec in vrhunec je bil na sporedu maraton.

Te olimpijske so bile tudi zame zgodovinske. Bile so prve, ki sem jih spremljal na malem črnobelem televizorju. Bile so fascinantne in presenetljive. Bile so raznovrstne in polne življenja. Če povem po pravici, se večine stvari in dogodkov ne spominjam več. V spominu pa mi je ostal maraton.

Zdelo se je surrealistično, ko sta Japonec in Korejec z ramo ob rami, z izrazom bolečine na obrazu, tekla skozi park in se začela vzpenjati na Monjuic. Ne vem zakaj, ampak takrat se mi je takoj zazdelo, da ta epski boj ni nesmiseln, ni sam sebi namen. Bil je simboličen in tako življenski. Umetnost trpljenja, umetnost prenašanja bolečine. Spomnim se, da sem navijal za Nemca, menda se je pisal Freigang, ki si je v klancu izboril tretje mesto. Spomnim se ograj in trakov, ki so ograjevali progo in ljudem zunaj govorile, da ne morejo noter. Samo izbranci so tam, samo tisti, ki jim je napor užitek, ki so pripravljeni trpeti še več…Zakaj bi kdo bil pripravljen spet in spet uživat v bolečini?

Čez par dni ali morda čez par tednov sem se prvič zapodil čez bližnji gozd. Da preizkusim, kako izgleda biti tekač. Bila je to kratka eskapada, morda kak kilometer ali dva. In bilo je naporno. Pa vendar; čez nekaj časa sem šel spet poskusit. Iz radovednosti, če bo spet naporno in z željo po novih dogodivščinah…

Začetek marca letos v Barceloni ni bilo vroče. Prej hladno in pomalem deževno. Z obale je vel počasni južni veter. Skoraj 16 let in pol je minilo od takrat, ko sem prvič videl maratonca na širokih katalonskih avenijah. Morda je bil tudi on eden tistih, ki me je povedel v raziskovanje razdalj in omejitev. Občutek, da se je zgodba dopolnila, da sem pol življenja smiselno porabil tudi na cestah, je bil močan - na štartu letošnjega barcelonskega maratona in v kilometrih, ki so šli pod noge. To je to. As good as it gets ali Amigos para siempre…

Zadnjič smo imeli debato o kvaliteti organizacije športnih prireditev, ki se giblje od nekje odlične do drugje katastrofalne. Izlili smo nekaj gneva - ker dandanes pač človek že pričakuje profesionalen pristop, če ne že vsaj ustreznega tretmaja za vplačano štartnino. Logično razmišljanje; naš svet že precej časa obvladuje sistem ponudbe in povpraševanja.

Kljub vsemu mi je ena misel vrtala po sinapsah. Kje se neha meja legitimne zahteve po primerni storitvi in začne nekontrolirano nerganje (času primerno) razvajenega sodobnika?

Rekreacija je zdrava in samo pozdravimo lahko vsakega posameznika, ki namesto kavča izberejo cesto, gozd, bazen… Učinek na zdravje, prihranek v zdravsteni blagajni, delovna učinkovitost - vse govori v prid fizični aktivnosti. Pa vendar, vsak učinek terja vložek in ta je velikokrat precej težak. Da se spraviš skozi vrata, da oddelaš tisto uro na mrazu in dodaš potem zvezdico na koledar…Zgoraj omenjeni sodobnik si je omislil nemalo pomagal, ki napor olajšajo in ga naredijo sprejemljivejšega. Dovršena oblačila in obutev, hranika na dosegu, merilci časa, predvajalniki glasbe - izkušnja rekreaacije postaja tehnološki projekt. Mar dela to sodobnika nemarno razvajenega? Je stik z okolico in naravo (bistvo rekeracije?) sploh še mogoč?

Tu bi lahko napletel precej misli o vplivu tehnološke navlake na dušni mir človeškega osebka, pa naj bo to razmipljanje za drugič. Hočem le povedati, da je rekreacija že sama po sebi luksuz! Vse ostale pritikline samo zamegljuje bistvo in delajo rekreativca velikokrat nezadovoljnega (?!), čeprav ne bi smel imeti prav nobenega razloga za to!

Dejstvo, da imamo noge, da lahko tečemo in poganjamo, roke, da lahko plavamo in plezamo, pljuča, da lahko dihamo svež zrak, bi moralo biti samo po sebi zadostno zadovoljstvo. In da se na množičnih prireditvah lahko družimo in zabavamo samo še bonus.

Vprašanje, ali sodobni rekreativec sploh ve, zakaj rekreira ali je vse skupaj le še en trend več, pa mi še zmeraj zaposluje sinapse…

Praznovanje Novega leta je že pred časom doživelo svojo kulminacijo. Nič novega si niso izmislili od takrat, zato vsako leto vse izpade še malo bolj vsiljeno, prisiljeno…Tega sicer nihče ne opazi, ker vsi sprejemajo to igro kot nekaj logičnega. Pomankanje idej ali samo sprijaznjenost?

Simbolno naj bi Novo leto pomenilo začetek novega in puščanje starega za sabo. Na žalost to danes pomeni le kak butast novoletni sklep, ki pa gre v pozabo že po nekaj dneh, v najboljšem primeru v nekaj tednih. Bi se dalo drugače? Kajpak, začetka česarkoli novega nam ne rabijo vsiljevat ampak se sami odločimo zanj. Ne samo na Silvestrovo, kadarkoli. Takrat bo tudi bolj smiselno in bo držalo.

Tale blog že nekaj časa ne brbota od množice zapisov in novih domislic. Zato sem ga kanil z Novim letom ukiniti. Pa vendar ga ne bom. Ker je prav, da še živi, kakor dolgo hoče. Tudi zato, ker danes vsi samo pišejo in blogajo. Mar kdo sploh še bere?

Srečno, in čimveč novih idej.

O bosem maratonu bi se dalo marsikaj povedat in napisat. Pa mi ta trenutek ne paše. Je bilo že veliko napisanega, povedanega…Sem si pa končno upal to tudi narediti. Veliko vprašanj, ki sem jih odgovarjal sproti (sebi in ostalim) in veliko strahov, ki sem se jim zoperstavljal. Šlo je, precej laže, kot sem si predstavljal…

Vprašanje vseh vprašanj, ki ga slišim znova in znova: Zakaj bos? Odgovor je preprost: Ker lahko.